NA PEŠPOTI ŽIVLJENJA

Pred kratkim sem imela v Zagrebu priložnost udeležiti se predstavitve nove kreme, ki naj bi končno upočasnila staranje kože. Slow Âge iz Vichyja je novost na področju sveta kozmetike, ki se popolnoma vklaplja v svetovni post ‘fast’ fenomen ‘slow movementa’, tj. gibanja za počasnejši način življenja.

 

Kremo še preizkušam in glede na velikodušnost korenine bajkalske čeladnice, bifidusa in mineralizirane termalne vode, bom o rezultatih pisala šele čez nekaj časa. Pravzaprav me veseli, da njenega rojstva ne spremljajo dejstva, ki me silijo, da preverjam, ali je po treh tednih število smejalnih gub res upadlo za 50 %. Roko na srce, tem številkam nisem nikoli prav zares verjela, še zlasti če so neverjetne rezultate obljubljale že po 14 dneh. V tem času se ne moreš niti ob podpori hitre prehrane pošteno zrediti, kaj šele s kremo preoblikovati gube na obrazu (pustimo zdaj polnila in botoks).  Pa se vrnimo k času, ko je tisti petek dobil pomembno nalogo. Nalogo v svetu lepote, na delovnem mestu, v spalnici, medtem ko čakamo v vrsti v lekarni, na uri joge in zvečer, ko najmlajšim prebiramo pravljice. Sporočilo  se glasi: Treba je upočasniti, da bi lahko življenje živeli. Še pred kratkim smo slavili vse, kar je imelo predpono hitro, zdaj pa je čas, da v besedi počasi odkrijemo tudi kaj lepega. Seveda to ne pomeni, da je hitri modi, hitremu internetu, hitri hrani in hitremu tečaju angleščine odzvonilo, le vprašati se je treba, kdaj je hitro prehitro in pritisniti na zavoro, ko nam to še uspe. Verjamem, da se na tem mestu s teorijo strinjamo in si želimo čas dojemati počasneje ter končno zmagati v danes tako aktualni bitki s časom. Pa je to sploh mogoče?

dav

 

Misli o tem, kako je treba upočasniti in uživati življenje, namesto da bi skozenj hiteli, je tistega petka z nami delil mojster počasnejšega načina življenja in tako imenovani boter Slow Movementa, Carl Honoré. Predavanje na podlagi njegove knjige Praise of Slowness, ki je leta 2004 postala svetovna uspešnica, nam je postreglo s številnimi duhovitimi, a tudi žalostnimi prigodami iz sveta, kjer bi hitro lahko bilo vedno še hitreje, ter srečnejšimi in produktivnejšimi zaključki, ko prestaviš v prvo. Lepo in prav, a kako naj se sama v okolju, kjer delujem, kosam s tem, da je bolje počasi in z andahtjo narediti eno stvar kot v istem času na brzino deset povprečnih? Da po četrti uri popoldne službene zadeve nikakor niso pomembnejše kot družina, joga in druženje in da medtem ko čakam pred okencem uradnika, ki očitno prakticira nezaželeno počasnost, meditiram in se sploh ne oziram na to, da bom zamudila na govorilne ure. Bojda so hektični London, delovni Hamburg in nikoli speči New York mesta, kjer prej naštete vrednote vsak dan prakticira vedno več ljudi, okolje pa jih pri tem v veliki meri podpira. Daleč od tega, da sama garam po 12 ur na dan, a vseeno imam občutek, kot da imam časa vedno premalo. Če bi prišla domov vsaj uro prej, bi gotovo povečerjali bolj v miru in pred spanjem ne bi kot ponoreli iskali škatle za likovno vzgojo, ki jo mora najmlajši naslednje jutro prinesti v šolo, pravljico za lahko noč pa tako ali tako moti nenehno tuhtanje, ali sem zaklenila avto. Zavore mi kljub vsemu zavedanju preprosto ni uspelo najti. Ne na način, ki mi je bil predstavljen. Potem pa se je zgodil četrtek. Povsem nepričakovano se je jutranja kava v službi zavlekla na pol ure, kosilo na celo uro in popoldanski čaj na več kot 45 minut. Neobremenjene s tem, kar se je zgodilo in se še ima zgoditi pozneje v pisarni, smo res užile trenutke, delo pa je bilo tudi opravljeno (kako dobro, boste lahko ocenili, ko boste v rokah držali novembrsko številko Elle). Dan bi lahko z vsemi vrednotami, ki jih slavi  gibanje za počasnejši način življenja, postal učni primer, zakaj je vredno upočasniti, jaz pa sem se zvečer spomnila še na modrost, ki nam jo je pred leti na srce položila učiteljica joge in bi lahko celo postala moja mantra za doseganje ciljev bolj počasnega načina življenja: »Treba je biti prisoten v vsakem trenutku.« Prisoten! Tega nikar ne zamenjujte s klišejem, da je treba uživati v vsakem trenutku. Sama med petminutnim čakanjem v vrsti za poštno znamko ne premorem aktivatorja za užitek. Sem pač samo tam, ne jezim se, počakam in upam, da mi uspe skočiti še v knjižnico.  V praksi naj bi prisotnost pomenila to, da smo v času z najbližjimi z njimi tudi v mislih, da pri kosilu razmišljamo o hrani, da med vožnjo domov vozimo in v glavi ne planiramo novih delovnih akcij in ne pogrevamo zgodovine, smo zgolj tam in v vsakem trenutku živimo sedanjost, ta pa seveda traja natanko toliko časa, kot si ga zanjo vzamemo.

 

No Comments Yet.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja