PIKNIK 2.0

Naj vas za začetek najprej povabim v leto 1985. Čeprav se sonce že z vso močjo prebija skozi odprtine težkih zaves, je sobotno jutro še mlado. Iz kuhinje se sliši dokaj intenziven ropot posode, ki je poleg prižganega sesalnika v dnevni sobi znak, da je treba vstati. Z bratom še naprej lenobno poležavava v posteljah in se ne zmeniva za ‘klic’, vse dokler se vrata ne odprejo na stežaj in mama z enim samim klicem opravi vlogo budilke: »Piknik.« O, da, piknik. Pikniki so bili takrat za vsako družino v blokovskem naselju na Tovarniški cesti 12 nekaj posebnega, vsakdo se jih je loteval na svoj način (danes bi tovrstne piknike sicer bolj elegantno naslavljali s tematsko obarvanimi pikniki). Primer:  Če je za nas piknik pomenilo druženje z družinskimi prijatelji, ki so na logaške zelenice prihiteli iz Ljubljane, je piknik za mojo najboljšo prijateljico pomenil vikend delo. »Piknik« in že je bilo treba prekopati vrt. »Piknik« in že je bilo treba odstraniti dračje z dovozne poti. »Piknik« in vsa sobota je minila v pleskanju ograje. Gurmanski del piknika so zadovoljili sendviči s pohanim piščancem in domačim malinovcem, potem pa se je nadaljeval piknik.  Naš piknik se od njihovega torej ni razlikoval zgolj po tem, da sem se v nedeljo zvečer pred blokom lahko občasno hvalila s čisto pravimi čevapčiči iz mesnice (delikatese iz mletega mesa smo po navadi pripravljali v domači kuhinji – kilo mešanega, sol, poper, česen, ena žlica Vegete in ‘ekola’ ). Za piknik meni sem morala v nasprotju s prijateljico broditi po bližnjem potoku, si podajati frizbi in vsake toliko opozoriti domače, da sem še živa, z vzklikom: »Klopa imam.«

V prtljažnik avtomobila z bratom v soboto dopoldne nosiva košare s keramičnimi krožniki, jedilnim priborom, skledami, steklenimi kozarci in vrčem za limonado. Oče godrnja, da ne bo prostora za rešetke in oglje, brat bi rad s sabo odpeljal še kolo, mama pa še kar pakira. V prtljažnik mora obvezno še hladilna potovalna skrinja s hrano in pijačo. Na balkonu soseda povsem slučajno zaliva rože in sprašuje, ali odhajamo na daljše počitnice. Po večminutnem  čakanju in večkratni razlagi, da se bomo zapeljali samo na bližnji travnik,  se na vhodu pojavi mama s še dvema polnima vrečkama zelenjave, štrudljem, ki ga je spekla dan prej, rezervnimi oblačili in loncem za juho. Kdo ve, mogoče nam je v avto uspelo stlačiti še plinski gorilnik in bo na pikniku tudi juha. Da se v tistem času v naravo seli celotna kuhinja, ni bilo nič neobičajnega (mamina sodelavka je na kampiranju pri tridesetih stopinjah v šotoru na majhnem plinskem gorilniku suvereno pripravljala govejo juho, zrezke in pražen krompir). V stoenko stlačimo še zložljive stole in mizo ter na očeh soseske zapustimo dom.  V kasetnik avtomobila vstavimo kaseto z Rolingstonsi in jaz se prvič zavedam, da imam res srečo s temi našimi pikniki. Opita od sonca, utrujena od teka, tečna zaradi prepira, kdo je kriv, da se je žoga zataknila na vrhu drevesa, z bratom zdaj po stopnicah vlačiva kuhinjo nazaj v kuhinjo. Do naslednjega piknika.

Skaza, Pick & Go

Danes je sobota. Podmladek se valja v postelji, jaz pa študiram, kaj naj skuham za kosilo. Lenobno se prestavita v dnevno sobo in edini znak življenja je opaziti, ko se ravsata za daljinca. »A gremo na piknik?« Namesto odgovora mi postavita vprašanje: »A bo wifi?« Odločitev je padla: »Gremo na piknik!« Spontano, neobvezujoče, bomo že. Naši pikniki danes so v večini primerov tako imenovani guerila pikniki. Kot bi nam nekdo ponudil deset minut, da iz stanovanja odnesemo, kar potrebujemo. Nekaj povsem nerazumljivega za daljno leto 1984, ko je odhod na piknik vključeval pošten logističen zalogaj. Brat in sestra godrnjata, da bi jih lahko vsaj eno soboto pustila v zavetju tehnoloških naprav, in v hladilno vrečo tlačita bezgov sok, piškote, vodno pištolo, kuhinjsko krpo, lutenico. Pravita, da sta že. Po preostalo hrano skočimo v trgovino nekje na poti. Plinski žar je v prtljažniku. Posoda, krožniki, kozarci, sklede in pribor so povezani v priročno potovalno obliko in že smo na poti, da osvojimo soboto. Na pol poti se spomnimo, da se že nekaj časa nismo videli s prijatelji z Obale, in na piknik povabimo še njih. Dobimo se na travniku pred oljčnikom in piknik steče tako kot tisti pred 33 leti. Otroci se, potem ko smo jim zaplenili tablico, igrajo skrivalnice. Čevapčiči že dišijo. Klopov pa na Obali bojda ni. Domov v eni sami rundi po stopnicah prinesemo uporabljeno posodo, žar pa naj ostane v prtljažniku do naslednje sobote. Kdo ve, mogoče se odpravimo kam, kjer bo wifi.

No Comments Yet.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja