Kaj se zgodi, ko čas povozi trdna stališča mladostnice.
Glasbeni genij in prerok Bob Dylan je izjavil: ‘Ne obstaja nič bolj stabilnega kot so spremembe.’
Ko sem bila stara 18 let, sem bila trdno prepričana, da ne bom imela otrok, ker do njih ne čutim prav nikakršne simpatije, da bom vedno potrebovala puder, saj so pege moja težava številka ena, in da nikoli, ampak res nikoli ne bom tako tečna, kot zna biti moja mati. V življenje, ki se je zame takrat šele dobro začelo, sem vstopila precej naivno, a s precej izdelanim mnenjem o sebi ter družbi in okolici, ki sta me obkrožali, da bi le pet let pozneje počasi začela padati. Kot za šalo sem teptala svoja stališča, ki sem jim v osebnem dnevniku namenila več kot samo eno stran. Da ne bo pomote, drugače sem človek, ki svoje besede ne požre tako zlahka, pravzaprav je to res redkost, ki ima, če se slučajno zgodi, za seboj četico tehtnih opravičil. V mislih imam obljube prijateljem, sodelavcem, partnerju, družini in sebi. Nekaj povsem drugega pa so stališča, ki si jih kot mejnike ali dosežke neizkušeni življenja radi postavljamo v mladosti. Tako je sodelavka v pisarni na primer pred kratkim trdno zagovarjala svojo odločitev, da ne bo imela otrok. Šteje jih komaj 30. Ko sem ji namignila, da bo mogoče čez čas svoje mnenje spremenila, je ostala neomajna, tako kot jaz pri njenih letih. Niti razlaga, da sem sama dvomila o naklonjenosti otroškemu joku vse do devetega meseca nosečnosti, je ni prepričala, da mogoče pa le ni tako dobro javno količiti takšne odločitve. Moj največji sramotilni steber je bilo teptanje odločitve, da v reviji Elle nikoli ne bomo slikali krzna. Ker sem o tem javno razglabljala, in to ne samo v pisarni, sem morala na temo, zakaj je zdaj drugače, napisati kar nekaj člankov, s katerimi mi vse do danes ni uspelo pomiriti duha.
Pred kratkim sta družbo vegetarijancev zapustili dve moji dobri prijateljici. Med zelene sta se vpisali kot najstnici in izpisali kot zreli ženski. Po zelenjavi sta posegli z odločnimi argumenti, da je to edina prava odločitev za ves svet, odrekli sta se ji z enako močnim argumentom, da je to edino dobro zanju. Njun zaveznik pri spremembi tako pomembnega stališča je seveda čas. Čas, v katerem ti uspe resnično spoznati svoje potrebe, želje, in si konec koncev lahko privoščiš temeljito analizo mnenj in stališč do vsega, kar leze in gre.
Z vami bom delila še eno izkušnjo, ki mi je dokončno potrdila, da pregovori o besedi nikoli niso iz trte izviti. Ko sem jih imela 18, se mi je zdela moja mama, ki jih je takrat štela 40 let, stara. Pa ne toliko zaradi videza kot zaradi starostne razlike. Štirideseta so se mi zdela tako daleč, prav tako so se mi zdele daleč globoke mimične gube, rahlo povešena koža, udrti predel pod očmi. Glasno in jasno sem bila proti vsem posegom na telesu in tudi pri tridesetih sem odločno zatrjevala, da me v ordinacijah, kjer opravljajo takšne in drugačne lepotne posege, ne bodo videli, medtem ko je bila beseda botoks prečrtana tako kot krzno. In vendar sem po desetih letih lepotnega urednikovanja in kar nekaj prispevkih o manj invazivnih lepotnih postopkih spoznala, da je bilo moje takratno stališče samo odraz mlade kože, ki ni kazala moteče vidnih znakov staranja. Pogovori o lepotnih posegih so bili nekoč vredni zgražanja, danes pa me prijateljice med večerjo z vsem zanimanjem sprašujejo, kako je bilo med posegom, koliko sem zapravila in ali lahko naročim še njih. Sem s tem izdala sebe, ženske in feministične principe? Slednjim iskreno nisem nikoli posvečala veliko pozornosti, želim si, da sem videti dobro in pika, ne samo ‘dobro za svoja leta’. Ko sem o odločitvi, da se bom za nekaj let pomladila, obvestila domače, sodelavke in prijateljice, so vsi samo pokimali, razen tisti, mlajši od 30, ki name po vsej verjetnosti gledajo tako, kot sem jaz nekoč na svojo mamo, in tisti nad 70 let, ki besedo botoks enačijo s težavnostjo operacije kolena. Teden dni po posegu ni nihče opazil ničesar, padla ni tudi nobena opazka na račun igle. Najbrž zato, ker sem prosila za res diskretno dozo. In če sem zaradi tega izdajalka ženskega rodu, naj bom. Bogati me novo spoznanje, da čas, v katerem postajamo zrelejši, na novo osvetli tudi nekaj mladostnih stališč in še vedno se sprejemam takšno kot sem, tudi s kakšnim mililitrom več.
