Kaj se zgodi, ko se kuhanja loti modna urednica? Eksperiment.
Nikar, nisem profesionalna kuharica, niti to nikdar ne bom, še manj bom to stran spremenila v kuharsko različico številka 105. To pa še ne pomeni, da ne maram kuhati. Pravzaprav, če bi me videli v času večerje, bi rekli, da je to več kot samo družinski hobi. Na mizi so vedno vsaj trije meniji, moji trije, imamo namreč zelo različna mnenja, kaj se jé za večerjo. Zato eksperimentiram, približno tako kot v modi. Redko načrtujem vnaprej, odprem omaro in vedno me povabijo najljubši kosi, da jih kombiniram s preostalim, kar visi zraven. Enaka je zgodba, ko odprem hladilnik. Nekaj, kar je ostalo od kosila, pa sveža zelenjava, in nekaj, čemur bo jutri potekel rok. Pokombiniram in, voilà, večerja je postrežena. Prav ta igra ‘nekaj je za porabiti in nekaj vedno manjka’ je mojo fusion food kuho, prilagojeno ‘izbirčnemu’ okusu naše domačije, popeljala do novih odkritij. Tako smo ugotovili, da je govedina po mongolsko veliko boljša s prilogo kuskusa po egipčansko, medtem ko smo ostanke grškega tzatzikija sparili z vsemi dobrotami balkanskega roštilja, pomazali pa v družbi libanonskega falafla, popečena čebula s karameliziranim javorjevim sirupom pa se ne poda samo h klobasam, ampak tudi k včerajšnjemu ostanku kislega zelja. Ta nenavadna kombinacija družabnikov pride še zlasti do izraza, ko kampirate z enim samim loncem in z več kot tremi lačnimi usti. Hotela sem peperonato, pa ni bilo jajčevcev, bila pa je ena velika jedilna buča, špageti in ena sama čista posoda. Vse v en lonec po vzoru paelje!
Po enakem principu se je rodil tudi tale domači sadni jogurt. Grški jogurt je bil na polici hladilnika, breskve so bile že preveč mehke, da bi jih otroka brez zmrdovanja pojedla, ječmenovi kosmiči so v predalu, odkar preizkušam brezglutensko dieto, domača ribezova marmelada je tako rdeče barve, da je ne morem zgrešiti, sveže robide pa mi je z dopusta prinesel najmlajši. Res je bil dober!
