Včeraj sem si kupila poletno obleko. Nič takega, če ne bi bilo moje ime modna urednica, in od nas se kakopak pričakuje, da ta trenutek kupujemo zimske plašče ali, še bolje, še ne videne obleke za naslednje poletje.
V modnem svetu znak stop ne obstaja, vse skupaj je podobno štiripasovni avtocesti, kjer lahko samo naprej in res samo naprej drvite brez omejitve hitrosti. Včeraj na modni pisti, danes (pa še to je prepozno) že na spletu in jutri, če imate srečo, v vaši omari in potem, še preden sploh oblečete in razkažete svoj najnovejši modni nakup, je tu že nekaj za vmes (berite predsezonske kolekcije), in ko končno slečete plašč, da se sprehodite v novi obleki, vas najnovejši plašči že prehitijo, tako da je vprašanje, ali plašč sploh sleči, povsem na mestu. Začaran krog, ki mu ni videti konca. Nekoč so se s takšnimi ‘težavami’ ukvarjali zgolj vodje blagovnih znamk, ki so morali v prvi plundri v mislih na izlet v poletje. Shizofrenično preskakovanje letnih časov je dobro znano tudi modnim urednikom modnih časopisov. Sredi poletja vas že vabimo na novoletni ples in upamo, da bo rdeča obleka v decembru še na voljo v vseh konfekcijskih številkah. Danes je preskakovanje sezon splošno sprejeta modna disciplina, ki zabušante kaznuje z resnično grdimi kopalkami, ki so na policah še ostale v maju. Zdaj se sprašujem, zakaj ne morem bunde kupiti, ko jo potrebujem? Po kakšni logiki neki naj me zanimajo tančice in kratke hlače, razen če si nisem utrgala nekaj časa za pobeg na drugo poloblo zemlje.
Mogoče smo krivi mediji, ki vas znova in znova bombardiramo z vsemi novostmi. Nemalokrat se zgodi, da nas dobavitelji naprošajo, naj z novostjo nikar ne hitimo, saj je še mesece ne bodo dostavili. O novih šminkah, ki jih je Giambattista Valli ‘oblikoval’ skupaj z M.A.C.-om, so se na veliko razpisali že lani novembra, v trgovine so prispele letos poleti. Polovica, ki je o njih z navdušenjem in s kreditno kartico v rokah brala takrat, je julija nanje pozabila. Tekmo s časom so izgubili, in to samo zato, ker novica v dejanskem času ni bila več sveža niti za tiskane medije, kaj šele za splet. Poročati o poletnih kolekcijah marca, če o njih lahko beremo in jih občudujemo, še preden smo slekle lanske kopalke, je približno tako, kot bi se čez Atlantik napotili s čolnom z vesli. Nadzvočno modno letalo nas do počitniškega cilja pripelje, še preden se tam poletje sploh začne. In potem v najslabšem scenariju čakamo tri mesece, da končno zapremo dežnike. Razen seveda, če nakupujete v spletnih trgovinah, ki so vsaj korak ali dva pred običajnimi trgovci. Je torej vsesplošna modna norišnica, ki jo živimo danes, odgovor trgovcev na nakup iz naslanjača ali samo dobro naštudirana psihologija impulzivnih nakupov, ki se od ljubezenskega reka ‘daleč od oči, daleč od srca’ ne razlikuje kaj dosti.
Kaj nas lahko končno upočasni in pripravi, da levi prehitevalni pas zamenjamo za tistega z običajno hitrostno omejitvijo? Če naj bi v vseh aspektih življenja veljalo upoštevati rek ‘živi za danes’, zakaj bi v modi živeli za pojutrišnjem? Mar ne bi bilo lepo plašče kupovati v decembru, ko nas osrečijo prve snežinke, ali celo v februarju, ko znova pritisne mraz? Bodo trgovci le spoznali čar trenutka, mogoče bi celo lahko prodali vse tiste zaloge, ki jih NEKATERI kot novost naslednje leto podtaknejo k novim kolekcijam, ker bi bila stojala v nasprotnem preveč ‘revna’. Vse ob svojem času. Danes niti razprodaje niso več tisto, kar so bile. V nenehni tekmi s konkurenco so stvari, ki so komaj prišle v trgovino, že znižane, saj v skladišču že čaka nova sezona (ne da bi se nad tem pritoževala, ko odpiram denarnico).
Sama trenutno prakticiram preskakovanje sezon kot modna urednica, ta časovna modna shizofrenija mi je od nekdaj ustrezala, medtem ko dejanski modni čas uživam kot Petra Windschnurer, in po plašč bom šla (če bo seveda še kakšen ostal) skupaj s škrnicljem pečenega kostanja konec novembra.
