Nedavno me je v hrvaški izdaji revije Elle zdramil zgoraj omenjeni naslov. Vprašanje, na katerega si želim odgovoriti že nekaj časa.
Je moda res v slepi ulici in kdaj nazadnje smo na modni pisti videli nekaj zares revolucionarnega? Če sklepamo po nedavnih ‘odpovedih’, ki so jih ready to wear kolekcijam dali dvojec Viktor & Rolf ter Jean Paul Gaultier, je moda res zašla v slepo ulico. Še zlasti ker so vsi trije kot enega od poglavitnih razlogov za opuščanje linij navedli izjemen pritisk tempa in ‘plitkost’ trga, ki preprosto omejuje njihovo kreativnost. Prav tako so vsi trije mnenja, da bo njihov umetniški izraz najbolj učinkovit in predvsem neomejen v visoki modi. Je torej v zraku čutiti nov modni preobrat? Ne glede na vse zakonitosti, ki se jih od visoke mode pričakuje (uporaba nenavadnih materialov, ročna izdelava in detajlnost, eksperimentiranje s silhueto …), je bila ta v drugi polovici prejšnjega stoletja porinjena varno in lepo ob stran, medtem ko so se veliki modni premiki (krajšanje dolžine, futurizem kot običajna modna izpoved, smoking za ženske, dekonstrukcija japonskih oblikovalcev, etno kot navdih, fetišizem devetdesetih, punk estetika, razsežnosti digitalnega potiska …) zgodili prav v prêt-à-porter kolekcijah. Bomo modno revolucijo jutri pričakali na Haute couture predstavitvah?
Modi današnjega časa se velikokrat očita tudi ‘požrešnost’ in posledično pomanjkanje inovativnega, svežega pristopa k oblikovanju. Najbolj na udaru so velike modne hiše, kot so Chanel, Dior (čeprav so se kritike s prihodom Rafa Simonsa malce umirile), Balenciaga in velika večina italijanske oblikovalske srenje, medtem ko so se ameriški oblikovalci v zadnjem desetletju komaj otresli primata za udobje in preverjeno klasiko. Oblikovati štiri ali več kolekcij na leto in pričakovati, da bo vsaka zase nekaj posebnega in revolucionarnega, je utopija. Pravzaprav vsak razumen poznavalec mode ve, da je to nemogoče. Kot primer naj postavim najbolj radikalna imena (če jim lahko tako rečem) modne današnjice. Tudi Rei Kawakubo, Junya Watanabe, Iris van Herpen, Hussein Chalayan … s svojimi ‘bizarnimi’ silhuetami ‘šokirajo’ na podoben način iz sezono v sezono. To je njihov umetniško-oblikovalski podpis, ki mu sledijo že leta. Njihova percepcija ženske silhuete je torej v nasprotju z ‘dolgočasno’ večino tridimenzionalna, a danes ne več revolucionarna. Sledijo ji njihovi privrženci, tako kot dvodimenzionalni podobi sledijo ljubitelji funkcionalnega. Tu se postavlja novo vprašanje. Je moda tako preverjeno neinovativna pravzaprav zaradi potreb in želja kupcev? Ne glede na vso revolucionarno modno ponudbo, ki smo je bili do danes deležni, se je ohranila in ničkolikokrat ponovila zgolj tista, ki ženskega telesa ne omejuje toliko, da bi se to spremenilo v ‘samo’ umetniški objekt. Je torej oblikovalska domišljija omejena s proporci našega telesa? So na mizo položili že vse karte? Kaj še lahko ponudijo in s čim lahko še šokirajo in pri tem ostanejo v mejah vsesplošno sprejemljivega pojmovanja ženskega telesa? To dvoje nekako ne gre skupaj, kajne? Ostanejo jim spogledovanje z zgodovino, stilistični preobrati s preverjenimi oblačilnimi kosi (superge in večerna obleka, o tem se govori še danes) in pa seveda tehnološka nadgradnja oblačil, ki pa zaenkrat še ni padla na plodna tla (jakne z opozorilnimi diodami, grelniki, kameleonsko spreminjajočimi se vzorci med kupci in maloštevilno vodilno modno elito preprosto niso popularni). Verjamem, da bi oblikovalci ponudili tisto pravo preobrazbo mode, če bi za to obstajala potreba kupcev. Spogledovanje z zgodovino ni ‘bolezen’ današnjega časa. Z njo so z roko v roki hodili tudi številni oblikovalci prejšnjega stoletja, ki so gradili prej omenjeno modno revolucijo. Coco Chanel, Yves Saint Laurent, Cristobal Balenciaga … vsi so kdaj pa kdaj zavrteli čas nazaj in ga preoblikovanega spustili naprej. Na podoben način kot to počneta npr. Nicolas Ghesquière in Prada. Zadnja je tako za svojo poletno kolekcijo poiskala dekorativne vzorce v 18. stoletju in jih združila s silhueto in estetiko sedemdesetih. Časovni stroj je dvakrat zavrtela v preteklost in na koncu pristala v prihodnosti. Pravzaprav je moda zadnjih nekaj let inovativna predvsem na področju vzorcev. Novi tehnološki postopki so slikarijam na oblačilih dali povsem nove razsežnosti, ki jih je najbolj spretno pograbila četica oblikovalcev, ki delujejo v Angliji, Peter Pilotto, Mary Katrantzou ter Erdem. Pisane in barvite umetnije so bile kot nalašč za izražanje osebne modne identitete, medijsko pozornost, sredstvo za izdvajanje iz povprečja … Tisk so kot modno tehnološko novost nadomestili 3D-printerji, ki lahko ‘izpljunejo’ prav vse, kar vam srce poželi (me prav zanima, kdaj bodo v visoki modi nadomestili pridne človeške roke in ročno delo). Sama njihov revolucionarni doprinos vidim na področju modnih dodatkov.
Revolucija v modi se velikokrat namesto v evoluciji kroja oblačil zgodi tudi na področju oglaševanja. Čeprav imamo občutek, da smo videli podrte že vse tabuje, nas vsake toliko preseneti nov pristop, čeprav danes v modi največ štejejo prav všečki in število sledilcev, ki pa so, roko na srce, vse prej kot modni revolucionarni eksperimenti današnjice.
Smo torej za modno slepo ulico krivi sami? Ker imamo raje belo čipkasto tuniko izpod rok ateljeja Valentino namesto mesnato cvetlične skulpture Comme des Garçons? Večina oblikovalcev igra varno igro, ki ženske želi narediti lepe. Torej smo (če smo) v slepi ulici mi sami?
Sem za spremembe, rada se nanje odzovem, z veseljem jih udejanjim, a le če me navdahnejo do mere, ki ni zgolj šokantne narave, temveč zadovolji tudi moje estetske kriterije, ki me delajo srečno.
Fotografije: style.com
