Ni druščine na svetu, ki se ne bi toliko poljubljala in objemala kot modna druščina. Če je v bližini fotoobjektiv ali, bog ne daj, TV-kamera, pa postane stokanje in vriskanje od navdušenja, ker so vsi naenkrat prav tedaj srečali najljubšo osebo, naporno. Nepoznavalec bi ob vsem tem hitro dobil vtis, da gre za najbolj miroljubno družbo, katere edino poslanstvo je osrečiti mimoidočega z objemom in poljubom. No, zadeva še zdaleč ni taka. Kar nekaj delivcev sreče stiska zobe in komaj se obrnete, že bodo naključni znanki hitro povedali najnovejši trač o pred nekaj trenutkov najboljši prijateljici. ‘O, kje pa si ti? Že sto let te nisem videla. Ful imaš dobro torbico,’ v prevodu velikokrat pomeni: ‘O, še vedno si na sceni, sem že upala, da bom lahko zasedla tvoj stolček. S torbico pa si danes res zgrešila.’ V svetu mode imaš težko prave prijatelje, imaš veliko znancev, še več pa namišljenih prijateljev, takšnih za pred TV-kamere, takšnih, kakršnim se lahko pohvališ, da si dobil najnovejšo šminko zastonj, in potem skrbno oprezaš, ali se bo ‘prijateljica’ izdala z vsaj kančkom nevoščljivosti na obrazu. Čeprav naj bi v modni nečimernosti doma prednjačili, me vsake toliko preseneti sorodna zgodba iz modnih prestolnic, kjer je stiskanja in poljubljanja še več (verjetno smo se s trendovskim deljenjem sreče ‘okužili’ prav tam). Zgodba se odvija v Milanu. Na sedežu italijanske modne zbornice, kamor smo hodili v času tedna mode na kosilo, se je neki urednik brazilskega modnega časopisa na vse pretege trudil poljubiti, ogovoriti in objeti vsakega potencialnega ‘prijatelja’ za pred TV-kamero. Ko je ta ugasnila, je ugasnila tudi njegova želja po deljenju poljubov, še huje, čim so objete urednice obrnile pete, je brž hitel vsem preostalim razlagat, kako tista v krznenem plašču ni sedela v prvi vrsti in da je to najbrž zato, ker še zdaleč nima takšnega vpliva kot on.
Sama nimam potrebe, da bi na veliko objemala znance, s katerimi se včasih videvam veliko bolj pogosto kot s pravimi prijatelji. Z ene predstavitve na drugo. Ob enajstih s kozarcem penine v roki na predstavitvi nove kreme, ob trinajstih v isti zasedbi na predstavitvi novih čevljev. Objemi in poljubi so padali obakrat, enako intenzivno, enako teatralno.
Prav tako nimam nič proti, če me objame oseba za katero menim, da me je objela in poljubila s pravimi nameni. Polega tega večina razume mojo za modne pojme zelo zadržano govorico telesa in me največkrat niti ne poskuša pozdravljati z objemi, samo zato, ker je to pač v naših krogih moderno.
Mogoče boste ob vsem tem pomislili, da sem glavni ljudomrznež sama. Četudi je videti tako, dam roko v ogenj, da mi gre na jetra veliko manj ljudi kot večini ‘objemalcev’. Z veseljem bom stisnila in tudi poljubila tiste, za katere menim, da so moji pravi prijatelji, s fotobjektivom ali brez njega. Veliko bolj so mi pri srcu ljudje, ki vam jasno in skoraj iskreno dajo vedeti, da nisi v njihovem modnem taboru. Zgolj kisel vljudnostni nasmešek, in to je to.
Ti isti ‘objemalci’ imajo tudi neverjetno potrebo po objavljanju fotografij z objetim plenom na družbenih omrežjih. Če ima plen poleg vsega še titulo slavna oseba, potem to postane glavna trač novica spletnih portalov. Spektakularni naslovi se množijo kot gobe po dežju. Vse, kar vidim sama, pa je zamegljena slika presrečnega ‘objemalca’ in presenečen ali povsem odsoten pogled objetega plena. Zgodba z brazilskim urednikom se nadaljuje. Medtem ko nas kombi pelje na modno revijo Etro, gospod vsem razlaga, kako mu je po Fendijevi reviji uspelo dobiti intervju Karla Velikega. Ob tem nam predvaja posnetek na telefonu, na katerem Karel res razpravlja o zadnji kolekciji, a namesto v telefon zre nekam povsem drugam. Pozneje se izkaže, da se je gospod urednik s svojim telefonom samo pririnil zraven in v gneči prislonil svoj telefon ob kamero italijanske državne televizije. Ekskluzivno! A zakaj bi se pustila motiti, gospodu pokimam, čeprav je najbrž v mojih očeh lahko razbral, da mu tokrat ne verjamem in gospodični iz Švedske, ki je delila sedež v kombiju z menoj, pohvalim njene čevlje in ji brez zadrege priznam, da sem prav malce ljubosumna na njeno vabilo na Pradino modno revijo.
Imam kar nekaj prijateljic a le dve dobri prijateljici, ki sem ju spoznala zavoljo mode. Lorello Flego in Karin Bizjak. Z Lorello sva se kot zelenki na slovenskem modnem prizorišču spoznali, ko sva morali v vlogi ocenjevalk podeliti največ točk že vnaprej določeni zmagovalki. Hitro sva se ujeli, in čeprav so nama zabičali, komu pripada zmaga, sva največ točk podelili kolekciji, ki se nama je zdela najboljša. Od takrat pa vse do danes cenim njen humoren in zelo življenjski odnos do mode in ljudi, ki jo obkrožajo.
S Karin sva se spoznali med študijem modnega oblikovanja. Brez težav sva druga drugi pohvalili lepe stvaritve, spljuvali slabe, delili veselje in žalost ob življenjskih prelomnicah. ‘Prevelika si v teh petah, imaš pa lepo naličene oči’ in ‘Ni mi všeč tvoja nova barva za lase, si pa napisala dober članek’ pomeni zgolj samo to, kar naj bi pomenilo. Aja, pa objeti sem te pozabila!
Fotografije: Tim Regas za Coolhunt, osebni arhiv
