Smo modni novinarji in stilisti res ljudje, ki smo najbolj zaverovani vase, res obvladamo vse in še več, nas res kdo lahko še česa nauči?
Pred kratkim se je k meni po nasvet ‘zateklo’ dekle, ki si s pisanjem osebnega bloga, želi med modne novinarske zvezde. A že čez nekaj časa se mi je posvetilo, da me sogovornica (oziroma sebe) želi le prepričati, da se spozna na čisto vse. Govorila je in govorila, tako, da sva si še preden sem ji uspela odgovoriti na vprašanje, segli v roke in se poslovili. Polna pričakovanj sem se odpravila na njeno stran, kjer sem osupla obstala že pri prvih dveh prispevkih. O tem, da se Francozinje pišejo z veliko začetnico, so nas podučili že v osnovni šoli. Nič zato, vse njene prijateljice so prispevke ‘požegnale’ z všečkom in zabile kol v že tako ranjeno slovenščino. Če me ne bi polna sebe kasneje ‘potolažila’, da to kar piše pravzaprav nikogar ne briga (pomembni so lajki), bi me celo spomnila name. Jaz nevednica pa sem se bila vedno pripravljena učiti in še vedno se!
Sama sem se ob koncu šolanja počutila, kot da sem pojedla vse znanje tega sveta. Obvladam vse in še več, zato, prosim, nikar me ne mučite s prakso. Sem strokovnjakinja na svojem področju in še kaj bi se našlo. Več kot stoodstotna samozavest sprva niti ni bila tako škodljiva, kot bi si številni psihoanalitiki mislili. Že med študijem sem oddala vlogo za delo, o katerem nisem imela pojma. Kako sem se pozneje znašla na oddelku za računovodstvo na eni od bank, ne da bi sploh znala prižgati računalnik, je zelo zabavna zgodba, ki pa je samo še potrdila moje prepričanje, da znam in obvladam vse – na koncu sem delo opravila celo hitreje od moje nadrejene. O mojih izkušnjah in znanju pa niso bili povsem prepričani ljudje, ki so opravljali delo, za katerega sem se šolala. Prvih nekaj zavrnitev me je hitro spravilo na realna tla in morala sem se odreči misli, da bom kar takoj sedla na mesto modne urednice. Do tam je bilo še kar nekaj stopnic in veliko učenja, ki pa so mi na koncu dali veliko več kot večina učbenikov. Izkušnje! Skoraj epsko zgodbo o padcu in ponovni vstaji rada delim s študenti in praktikanti, ki pridejo iskat delo na uredništvo Elle. Nekateri me zelo dobro razumejo, drugi komaj čakajo, da utihnem, in mi takoj zatem izdajo, da jih delo pomočnikov ne zanima, tu so le z željo, da kar takoj postanejo uredniki. Zakaj za vraga pa hodijo na univerzo, če ne zato, da jih takoj po študiju pričaka direktorski stolček? A stopnice so potrebne, če nič drugega, zaradi delovne kondicije. Pred kratkim me je dekle, ki si želi opravljati delo modne novinarke in stilistke, že na začetku fotografiranja modne zgodbe vprašalo, kdaj bomo končali, da bo šla lahko domov. Bila sem tako šokirana, da ji sploh nisem odgovorila. Pa naj vam zaupam še to, da ni bila edina. Sama sem zelo hitro spoznala, da se lahko v življenju še česa naučim in da mi to znanje lahko predajo ljudje, ki jih nisem imela za ‘učitelje’. Konec koncev sta moja velika učitelja tudi otroka, ki me vsak dan znova naučita kaj novega.
Učenje je vseživljenjski proces, je pisalo v učbeniku mojega osemletnega sina. Da smo ljudje dojemljivi za novo znanje, ki nam ga mimogrede vsiljuje življenje, je razumljivo, veliko težje je takrat, ko nam nova odkritja želijo posredovati drugi, na primer nekdo, ki se po našem mnenju na to sploh ne spozna. V naši hiši sem modna strokovnjakinja jaz. Name se obračajo, ko želijo nasvet, meni zastavljajo vprašanja, jaz sem kapitanka. A tudi to prepričanje je pred kratkim našlo svoj konec. Še nedavno bi dala roko v ogenj, da je barva, ki mi najbolj pristaja, le ena, in to koralno rdeča, zdaj pa se posipam s pepelom v pastelno rumenem odtenku. Po dolgem času sva se po nakupih skupaj odpravili z mamo. Delala mi je družbo in me kot po navadi podpirala pri vseh mojih izborih. Ko sem na blagajno že nesla svoj rdeči plašč, mi je pod nos porinila rumenega, pastelno rumenega! Bila sem šokirana. Rumena in jaz? Se ji je popolnoma zmešalo? Saj ve, da mi rumena ne paše. Bila sem tako zaverovana v svoj prav, da se nisem hotela niti pogledati v ogledalo. Šele ko sem opazila, da me z odobravanjem gledajo tudi drugi, sem rumeni dala priložnost. Bila sem šokirana! Svetlo rumena in jaz? Sva najboljši novi par! O moji barvni karti me je nekaj novega naučila mama, upokojena višja medicinska sestra. Dati priložnost nekomu, da postane vaš učitelj v letih, ko ste učitelj lahko zgolj vi, je včasih vredno veliko več kot znanje, ki vam ga posreduje.
Kaj pa vsi tisti, ki se ne želijo (več) učiti? Svojemu sinu večkrat dopovedujem, da porabi veliko več energije in časa s tem, ko se brani razlage nove učne snovi, kot če bi le pozorno poslušal. Če bi vedela o duhovnem življenju kaj več, bi najbrž rekla, da ne bodo duhovno rasli, zagotovo pa lahko trdim, da ne bodo oblekli čudovito rumenega plašča.
