Veliko prej, preden sem postala modna urednica revije Elle, sem svoje ‘pero’ urila tudi kot nekajmesečna modna policajka, zgolj z imenom in priimkom, brez čina in brez biča. Zadolžena tudi za domačo sceno, sem hitro ugotovila, kako nehvaležno je to delo. V modni pekel poslati svojo osebno zdravnico ni bil mačji kašelj. Upala sem lahko le dvoje: da zdravnica ne bere rumenega tiska ali da bo do naslednjega obiska tisto zeleno pikčasto obleko že zažgala in se mi zahvalila za iskrenost. Hvala bogu za tablete za boljšo odpornost. Na uredništvu so ponavljali: pravična ocena za vse, ki sem jih poznala, in tiste, ki jih nisem. To, da pozneje z menoj ni govorilo kar nekaj mojih znancev, si nisem pretirano gnala k srcu, od pisanja me je končno odtegnilo dejstvo, da so mi fotografi pod nos največkrat hote ali nehote molili očitne stilistične polomije. Konec je bil neizbežen.
Pred časom mi je v rokah pristala lifestyle revija in ker je modno ocenjevanje očitno še vedno vroč kostanj, ki se ga v domačih brlogih lahko loti prav vsakdo, je bilo modnemu ocenjevanju ali bolje rečeno maščevanju posvečeno celo več strani. Frizer je bil tiho, tako da mi ni preostalo drugega, kot da berem dalje in mogoče celo ugotovim, da vse le ni tako črno. Poročali so s še ene rdeče preproge. Ni me motilo dejstvo, da je ‘cvet’ slovenskih kvazi modnih ocenjevalk zvezdnicam svetovnega kova prisolil komaj zadostno klofuto, motilo me je popolno nepoznavanje modnega zakulisja, ki si ga na takšnem dogodku zvezdnice lahko privoščijo. Za začetek so imele prav vse objavljene zvezdnice svojega stilista in modnega sponzorja in s skupnimi močmi so izbrali obleko, ki je morala zadovoljiti številne kriterije: najbolje predstaviti izbrano blagovno znamko, biti viden, ostati zvest svojemu osebnemu slogu, spraviti obleko gor na še tako široke boke … in prav gotovo se pri izbiri niso tako zmotili, da bi si zaslužili smo zadostno oceno. Iz ocen ‘strokovnjakinj’ je bilo mogoče razbrati le to, da je eni od njih všeč obleka z naramnicami, saj si je podobno ravno en dan prej kupila v Zari, da druga navija za malce bolj seksi opravo, saj si ne predstavlja, da bi s fantom odšla plesat v Cirkus v hlačnem kostimu. In za konec, roko dam v ogenj, bi se prav vsaka od njih skupaj z omenjeno in ‘slabo’ oblečeno zvezdnico v resničnem življenju (če bi le imela priložnost za to) še kako nasmihala in stiskala za tistih nekaj sto všečkov na Instagramu. O slabem stiliranju ne bi bilo ne duha ne sluha. Rada bi slišala njihovo mnenje, ko bo treba oceniti vodjo prodaje v izbrani trgovini, kjer odprtih rok nabirajo zastonj šale in kape.
Da za modno policijo tako doma kot po svetu obstajajo le dobro in slabo oblečeni ljudje, ni treba posebej razglabljati. Strinjam se, da je povprečna ‘sivina’ za senzacionalistično poročanje nezanimiva. Še vedno pa mi ne da miru pomislek, da ima domača modna policija mogoče vseeno raje slabo oblečene zvezdnike. Konec koncev ima tudi Jože z merilnikom hitrosti najraje tiste, ki pred znakom za omejitev hitrosti na 40 km/h pritisnejo na plin. Slabo oblečenih zvezdnikov ne manjka, še zlasti če jih iščeš na premieri filmov v domačih kinematografih, kjer na strganem sedežu še smrdi od raztresenih kokic iz prejšnje predstave, medtem ko v rokah pred fotoobjektivom nič hudega slutečim žrtvam nikoli ne manjka XL-pijača in zmečkan plašč. Potem jim za ‘konkurenco’ ob bok postavijo umetnike z dolgimi in, kot se za ta ceh šika, neumitimi lasmi ter na koncu dobro zapečejo zgodbo z najbolj blestečo predstavnico na otvoritvi nove trgovine. »Mater je tale kmet en kmet, glej ga v kavbojkah in karirasti srajci, namesto da bi se v kinu potil v vsaj tako dobri toaleti kot vitka hostesa snežno belega nasmeha,« je, na sosednjem stolu, nad ocenjenimi navdušena gospa s folijo na glavi. (Za vse, ki kraja dogodka še niste prepoznali, naj omenim, da se zgodba odvija v še enem frizerskem salonu.)
Kaj torej preostane domačim modnim lestvicam (v tiskani in digitlani izvedbi) z nepoučeno in neizkušeno policijsko vrsto na eni strani, ter s solnim cvetom ‘slabih policajev’, ki ob pisanju modnih stihov sebi v brk mrmrajo: Do you feel lucky punk, well do you? Modna polomija in potencirano iskanje napak tudi tam, kjer jih ni. Jim tuji modni ‘neuspeh’ res tako izpopolnjuje življenje? So v svoji podarjeni obleki H & M res taki modni intelektualci, ko nonšalantno prisolijo zaušnico podarjeni Armanijevi obleki? Se tega res še nismo naveličali?
Bi bilo odveč, če na tem mestu pozovem vse, ki vas navdihujejo lepo oblečeni ljudje, da modnim ocenjevalcem napišete pismo, da si od zdaj želite brati le dobre in vsake toliko tudi strokovne modne komentarje o premišljeno izbranih modnih stajlingih na premišljeno izbranih prireditvah? Modni policiji bi preostalo le nekaj: aretacija same sebe!
P.S. uporaba besedne zveze modna policija, se ne nanaša na zgolj istoimensko rubriko
