Zgodbe sem se spomnila, ko smo za Elle fotografirali modno zgodbo v slogu šestdesetih. Takoj sem pomislila na svojo mamo in njene stajlinge, tako kot že mnogokrat prej.
Kot otroku so mi učitelji in sosedje napovedovali umetniško kariero. ‘Igralka bo’, je moje samogovore na dvorišču pospremila Rozi. ‘Slikarka’, vame nista dvomila razredničarka in učitelj likovne vzgoje. Obiskovala sem dramski, recitatorski, likovni in dopisniški krožek, najraje od vsega pa sem risala oblačila. Najprej sem bila obsedena s papirnato punčko, ki mi jo je izdelala znanka, akademska slikarka. Ne vem, če sem prve tri mesece sploh poprijela še za kakšno drugo igračo, samo risala sem. Kasneje sem se v vihtenju svinčnika tako izpopolnila, da so bili moji klonirani modeli že skoraj povsem enakovredni njihovi materi. Za seboj sem puščala prepoznavno sled; porisane so bile vse platnice nepodpisanih zvezkov, šolske mize, lističi in celo prti in prtički. Vsemu temu pa sta prav potiho prikimavala moja mati in oče, ki sta skupaj z okoljem, v katerem sem odraščala, nosila pomembno vlogo, da sem že kot deklica razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko.
Moja mati je Dalmatinka. V manjšem mestu blizu Splita je v svojih najstniških letih kljub pomanjkanju ozaveščenosti krajanov ‘kalila’ modni mir z vsem, kar je oblekla. Če vam zaupam, da so jo klicali Twiggy, potem veste tudi to, da je s svojo postavo in videzom precej odstopala od povprečja, ki je s svojimi oblinami takrat krojila domače trende. Mini in maksi ji nista bila tuja, niti rumena barva, hlače na zvonec, suknjiči iz žameta in visoki škornji na vezalke, vse pa je oblekla in obula na svoj prav poseben način. Imela je dober stil. Ko se je s prijateljicami preselila v Ljubljano, je nedvomno tudi med domačinkami veljala za zelo moderno žensko. Bi vas presenetilo dejstvo, da je svojo prvo, drugo in tretjo plačo zapravila v Trstu. Način, kako so se takratne fashionistke po modnem plenjenju znašle v tem, kaj dati v lonec, je že druga (moram priznati zelo zabavna) zgodba. Nič čudnega, da sta si bila z mojim očetom usojena. Frajer v plašču beatlovske frizure, ki je mešala glave puncam v Ljubljani, Splitu in Beogradu, se je spoznal na glasbo in tudi modo. Čeprav je na šoping izletih v Trstu vedno raje oprezal za vinilnimi ploščami, se je čez mejo vrnil hudo dobro oblečen. Steno v svoji sobi, kjer je gramofon veljal za nedotakljivega, je v nasprotju z Vurnikovo fasado na pročelju njegovega bivališča na Miklošičevi, poslikal v op art rdeče-črnem vzorcu. Svoje likovno znanje (bil je čisti samouk) je dobro unovčil celo v vojski. Njegov nadrejeni v Boki Kotarski ga je v zameno, da mu je poslikal prostore, rešil marsikaterega vojškega ‘mučenja’.
In tako sem odraščala najprej v Ljubljani, nato v Logatcu, vedno ob dobri glasbeni podlagi (uspavali in na noge so me spravili Bob Dylan, Jimi Hendrix, Pink Floydi), odlični goveji juhi in v dobrih oblačilih, ki so v mojo omaro bodisi priromala kot darilo iz Trsta ali pa mi jih je sešila kar mami. Ker sem se sredi zime muhasto odločila, da bom v vrtec hodila samo v krilu, in to zelo kratkemu, sem zanetila med vrstnicami pravo revolucijo. Mati tako posledično volnenih kril ni pletla samo zame, temveč tudi za mojo najboljšo prijateljico. Na obiskih pri babici v Ljubljani sem vedno znova zaplenila vse nemške modne revije, ki jih je takrat kot ‘učno’ čtivo prebirala očetova teta, učiteljica nemščine in angleščine na Poljanski gimnaziji. S škarjami sem se dobro razumela. Najprej papir, nato tekstil. V Logatcu je namreč nekoč stala danes že porušena tekstilna tovarna, kjer si v kontejnerjih lahko našel nešteto tekstilnih odpadkov od krojenja, in to v najrazličnejših barvah in vzorcih. Brskanje po kantah in iskanje najboljšega blaga za novo obleko, namenjeno Barbiki, mi je nudilo enak užitek, kot danes brskanje po outletih.
‘Naj gre na srednjo oblikovno šolo,’ je na enih zadnjih govorilnih ur predlagala razredničarka. Najstniško kljubovanje vsem predlogom me je odpeljalo na gimnazijo. Tam sem rokenrol zamenjala z grungeom, sem pa še vedno nadaljevala z risanjem po platnicah zvezkov in po mizah ter s preoblikovanjem maminih retro oblačil v sodobne različice, ki jih niso prodajali niti v Benettonu niti v Stefanelu.
Moja delovna miza še danes ostaja porisana, še vedno uživam ob listanju fotografskega albuma, še vedno se veselim vonja po goveji juhi, rada prisluhnem dobrem rokenrolu in iz arhiva rada izvlečem vse modne skice, ki so me skupaj z mojima staršema pripeljale do tu, kjer stojim danes. Hvala vama za vso podporo in tisto zibko!
