V tujini jim pravijo culottes, pri nas sem jo pri lektorici še najbolje odnesla s sedemosminskimi hlačami širokega kroja.
Priznam, nikoli jih še nisem čisto zares nosila. Povohala jih nisem niti v osemdesetih, ko je na modnem prizorišču poplesovala njihova sestrična, hlačno krilo, niti lani in niti predlani, ko so s podporo vseh modnih uredništev udarile po preostalih hlačah. Ob vsem tem me je še najbolj zabaval komentar nemškega partnerja kolegice iz angleške Elle, Rebecce Lowthorp, ki jo je potem, ko si je ‘skrajšala’ svoje hlače vprašal: ‘Where’s ze rest?’ To je to!
Torej culottes, široke hlače, ki se končajo nad gležnji, oziroma nekaj centimetrov višje. Po uspehu, ki so jih doživele v štiridesetih prejšnjega stoletja, ko so bile obvezen del takratne ženske silhuete in ponovnem rojstvu v sedemdesetih jih bo letos moč znova videti vsepovsod. Vendar bodimo iskreni, te hlače niso za vsakogar. Enkrat toliko tu ni pomembna višina, temveč zgolj dolžina in oblika meč. V kolikor so ta vitka in dolga, je vse v najlepšem redu. Takšne hlače si za razliko od krila do tal lahko omislijo tudi osebe nižje od 165 centimetrov. Celo z nizkimi sandali, oziroma moškimi čevlji jih lahko nosijo, le meča morajo biti popolna. Kdo so torej tiste ‘nesrečnice’, ki v te čudne hlače ne morejo smukniti? Tiste, ki se v njih ne počutijo dobro. Ko sem jih prvič nataknila nase, sem res imela občutek, da nekaj manjka. Mahedranje hlačnic okoli gležnjev,mi je nenehno dajalo občutek, kot da so mi hlače premajhne. Prav nič šik se nisem počutila, še zdaleč nisem spominjala na popolno culottes žensko, Yasmin Sewell, modno svetovalko, ki je po mojem mnenju te hlače javnosti predstavila v najboljši luči- nosila je hlače iz kompaktnega sijočega materiala v družbi razvlečenega, mehkega, muckastega puloverja. Šele ko sem obula prave čevlje, sandale z zelo visoko peto, sem se znašla na pravi poti. Očitno sem centimetre, ki so zmanjkali spodaj nadomestila s tistimi zgoraj. Seveda to še vedno ne pomeni, da takšne hlače niso videti ‘kulotsko’, če k njim nataknete natikače z nizko peto ali superge. Če bi morala izbrati osebo, ki bi nam pokazala kako se to naredi, bi za rokav gotovo pocukala Uršo Jerkič. Ona obvlada to moško nonšalanco v svetu ženske garderobe.
Moje prve sedemosminske hlače, ki sem jih upala pomeriti v garderobi trgovine so bile narejene iz džinsa. Še preden so bile povsem gor, so bile še hitreje dol. Potrebovala sem nekaj bolj finega. Kasneje sem za potrebe svoje kolumne v Elle posegla po različici iz padajočega bombaža in orientalskega vzorca. Na sebi sem jih zahvaljujoč sandalom obdržala celih pet minut. Nato sem se želela poigrati še z idejo, kaj bi se zgodilo, če bi culottes hlače odpeljala v službo, takšno, v kateri je hlačni kostim skoraj obvezen. Kljub prepričevanju, da je vse samo v moji glavi, se nisem mogla otresti ‘pastirskega’ občutka, premajhnih hlač, še posebej, ker so se slednje končale približno na sredini meč in popačile obliko mojih nog. Čisto drugače sem se počutila, ko sem razposajene hlačnice zamenjala s črno različico iz satena in poleg oblekla še smoking. Priznam, videti sem bila zelo elegantna, kar je v primeru širokih sedemosminskih hlač težko doseči. Ko sem v njih stopila pred najdražjega, mi je zastavil podobno vprašanje kot Nemec: ‘Kaj je to?’ Očitno pri culottes hlačah le ne gre za vprašanje nacionalne estetike, jaz pravim drugače: ‘Moški jih ne marajo!’
P.S. Te cvetlične hlače lahko še vedno uspeti uloviti pri Marelli.
