Imenujejo jih lovilci prahu, drugi so nanje čustveno navezani, tretjim pomenijo obvezni dekor v stanovanju. Nekateri zagovarjajo le nakup uporabnih spominkov, marsikdo pa si ne predstavlja vrnitve iz Pariza brez kipca Eifflovega stolpa.
Nakupovanje spominkov za najbližje, ki jih kot darilo prinesete z eksotičnih počitniških destinacij ali iz sosednjega Umaga, ne bi smelo pomeniti večjih težav. Prav dobro veste, da vaš tast zbira pisane podstavke za pivo, sestra je nora na snežne krogle, mamina omara diši po sivki, medtem ko najboljša prijateljica obožuje kuhanje z izbranimi začimbami. Malce težje je, če se tega lotite za nekoga, ki ga ne poznate tako dobro ali pa je javno deklarirani ‘spominkomrznež’. Čeprav bi lahko pomislili, da spominki niso več moderni, vas bo o nasprotnem prepričalo dejstvo, da se v vseh večjih mestih in tudi na najbolj obljudenih rivah vsako leto odpre kar precej novih trgovinic, ki se vsaka po svoje čim bolj izvirno lotevajo tematike spominkov. Jaz pravim: spominki so kul, uporabni ali neuporabni, dragi ali tisti zastonj. Radi imamo spominke. Kje jih bom iskala letos? Za malce pomoči pa sem prosila tudi dekleta na uredništvu Elle.
Pa poglejmo, kaj je moderno
Vse, kar je povezano s hrano. Steklenica vina, solni cvet, začimbe, marmelada, čokolada, kava, olivno olje … Tudi keramične posodice za pripravo čisto pravega prebranca, poslikane s tradicionalnim vzorcem, sodijo v kategorijo spominkov, ki so povezani z moderno gastronomijo. Obožujem spominke, ki so povezani s hrano. Kadarkoli je bilo mogoče, sem (predvsem sebi) po temeljiti pokušnji lokalno pripravljenih obrokov v knjigarni poiskala kuharsko knjigo z recepti, značilnimi za deželo, ki me je gostila.
»Prijateljica je nora na plesnive sire. Obisk Francije sem okronala s skrbno in lično zavitim hlebčkom sira, ki se je na vlaku spremenil v smrdečo nočno moro.« Ana Žanko, novinarka
»Na Kornatih sem jedla res dobro paradižnikovo solato. Kot poslovilno darilo sem od domačinov dobila nekaj semen, ki so se naslednje leto spremenili v najbolj okusne paradižnike v domačem kraju. To je bil spominek, ki ga zdaj uspešno delim tudi z vsemi vrtičkarskimi sosedi.« Tadeja Jereb, novinarka
Drugače ne bi delale na uredništvu Elle
Kar težko si predstavljamo, da bi se s svojih popotovanj vrnile brez modnih in lepotnih spominkov. Čeprav je bilo pred leti, ko modna in lepotna globalizacija še nista dosegli Ljubljane, najti tisto pravo majico in šminko precej bolj preprosto, se tudi zdaj vsakič znova potrudimo in v potovalki prinesemo nekaj novega in cenovno ugodnega.
»Klasični spominki so za našo družino lovilci prahu, zato iz Pariza nikoli ne prinesemo pomanjšanega Eifflovega stolpa ali vrčev za pivo z značilnim grbom iz Münchna ali Berlina. V našem kovčku boste našli zajeten kup dišečih mil, tako tekočih kot trdih.« Barbara Sekirnik, odgovorna urednica
»Potovalni kovček napolnim s spominki le, če najdem nekaj, o čemer sem prepričana, da bo obdarovanec z veseljem uporabljal. Bratu tako prinesem majice z manga junaki, prijateljici naravno kozmetiko, staršem katero od lokalnih specialitet, zase pa kak kos oblačila, nov parfum in obvezno steklenico šampanjca iz Pariza.« Katja Kozlevčar, stilistka
Klasika
Če imate doma otroke, potem ste na počitnicah gotovo redna gostja prikupnih trgovinic s spominki, ki jih domačini strogo klasificirajo kot narejeno doma, čeprav se pozneje, po dobrem pregledu, pogosto izkaže, da je Madrid lahko tudi mesto na Kitajskem. V njih trepetate, da najmlajši ne prevrne najdražjega kipca, medtem ko hči prešteva denarce za ogrlico, kakršno bi z malce več pouka na YouTubu lahko izdelala tudi sama. Iz trgovinice odidemo zadovoljni, z ogrlico, z novim kipcem mačke, magnetom za na hladilnik in tremi razglednicami.
Nič ni zastonj
Saj jih poznate: pesek, kamni, na obalo vržen les, posušena sivka, po katero ste skočili čez kamnito ograjo, in še malce zaudarjajoče klešče rakovice (sosedovo mravljišče bo zadevo ‘opralo’ do konca). Lepo, a če želite v spominkih uživati, kot se spodobi, jim bo treba najti pravo mesto.
»Brat zbira drobni pesek. Z naših potovanj mu v vrečki vedno prinesemo pesek skupaj z imenom kraja, kjer smo ga nabrali. Doma ima že sto steklenih posodic z različnim peskom z vsega sveta. Celotno steno je s pomočjo police spremenil v stekleno-peščeno umetnino.« Iva Marendić
