Zlarin. Majhen otok pri Šibeniku. Zame najlepši.
Prvič sem nanj (povsem nevedoč, da bo to nekoč moja počitniška destinacija) zrla z otoka Obonjan. Zdel se mi je tako zelen in gosto poraščen, da ne bi nikoli rekla, da je Zlarin dalmatinski otok in le nekaj milj oddaljen od skalnatih različic v okolici, in ko sem nanj leta 2011 že povsem naveličana (raziskovalna tura je bila kar dolga: Lopud, Šipan, Koločep, Korčula in Hvar) priplula s povsem ‘izmučeno’ barko, sem vedela (in srčno upala) da bo to nekoč moje letno pribežališče.
Zakaj prav Zlarin?
Na otok je mogoče pripluti iz Šibenika ali Vodic. Ladja za pot potrebuje vsega trideset minut in je kljub svoji dotrajanosti resnično vsakič znova pravo in pristno doživetje otoškega transporta. Povezanost z mestoma je dobra, posebej bi izpostavila jutranjo linijo, ki jo tako domačini kot turisti uporabljajo za obisk šibeniške tržnice, v poletnih mesecih odlično založene z domačim sadjem, zelenjavo in ribami.
Zlarin
Na Zlarinu je vožnja z avtomobili prepovedana, zato na trenutke spominja na veliko otoško igrišče za golf, ko po ozkih ulicah mimo razigranih otrok, vdov v črnini in raziskovalnih jadralcev prav počasi ‘drvijo’ avtomobili za golf.
Čeprav med poletnimi počitnicami populacija otočanov naraste s 300 prebivalcev na 1.500, na otoku ni nikoli pretirane gneče. Na peščeni plaži boste vedno našli mesto tako na soncu kot tudi v senci. Medtem ko se starejši avtohtoni prebivalci najraje hladijo v globoki senci, ki jim jo ponuja mini park s klopcami in murvami, bodo tisti mlajši v kristalno čisto in azurno modro vodo skakali z glavnega pomola, ki nudi privez ne samo jadrnicam, ampak občasno tudi tistim najbolj razkošnim jahtam (domačini vam lahko povedo, kako sta se po otoku povsem brez skrbi sprehajala Abramovič in Bill Gates).
Vse barve otoka Zlarin
Zlarin ni otok za masovne zabave, ki ste jih vajeni v Vodicah, na Pagu in Makarski rivieri. Je umirjen in po svoje zelo poseben otok, na katerem letujejo predvsem družine z otroki, jadralci, ki se očarani večkrat ustavijo za veliko več dni, kot so sprva načrtovali, in pa zadnje čase vse več mladih iz tujine. Med gosti boste našli kar nekaj hrvaških umetnikov in igralcev. Prav njim se lahko zahvalimo, da na otoku vsako leto organizirajo otroške umetniške delavnice (likovne, filmske …), pohvalijo pa se lahko tudi z občasno delujočim kinom, ki vas s še originalno tablo in inventarjem vabi na predstave v prvotni zgradbi tik ob zvoniku.
Na otoku deluje kar nekaj združenj (npr. Yacht Club, gasilsko društvo … ), ki vsake toliko organizirajo večerne koncerte tako klasične kot tudi rok glasbe, od preostalih podobnih letnih dogodkov pa se ti razlikujejo po tem, da so tako pristni in neponarejeni, da je vse skupaj videti kot kakšna velika južnoitalijanska poroka.
Konoba Prslika
Na Zlarinu boste težko našli ‘težkokategorno’ restavracijo – od pice do čevapčičev – pa tudi tistih žonglerskih slaščičarn iz Istre ni. Na otoku je pet ‘oštarij’ oziroma konob s pretežno morsko hrano in domačimi recepturami (Aldura, Prslika, Koralj, Ivana, Konoba kod Vunenog) in okrepčevalnica s hitro prehrano Jež, kjer me drugim dobite zares dobre in poceni tople sendviče s sestavinami po lastni izbiri. Najbolj pristna in s stališča domače kulinarike najbolj zanimiva je konoba Prslika, kjer vas ob golažu s hobotnico razveselijo še z rezanci z divjimi šparglji in pršutom, sardelami v solnici, različnimi buzarami, narezki in tuninimi zrezki. Najlepši razgled nudi konoba Aldura, ki jo jadralci na primer najbolj oblegajo. Takoj ob glavnem pomolu za resnično filmski sončni zahod.
Sončni zahod s terase konobe Aldura
Na pivo ali kozarec plavine vas vabi kar nekaj lokalov, ki se ob rivi raztezajo vse od glavnega pomola pa vse do konca zaliva v vasi, kjer stoji otroško igrišče z igrali, košarkaško igrišče in balin plac. V vasi so ena celoletno delujoča trgovina (povsem takšna, kakršnih se spomnite iz časa Jugoslavije, majhna in natrpana z vsem – v njej najdete vse od čokolade do vrvi za privez), stojnica s sadjem in zelenjavo ter ribami (če jim jih seveda večer prej uspe uloviti) ter kiosk s časopisi in vsem drugim, ki je prikladno odprt do enajstih zvečer. Glavno ulico ob morju zvečer zasedejo otroške prodajalne z nakitom, školjkami, risbicami in preostalimi spominki, ki jih mali ustvarjalci ponujajo mimoidočim.
Čar Zlarina v primerjavi z drugimi otoki ostaja tudi njegova pristna arhitektura, ki zaenkrat medse še ni spustila res nevzdržno grdih večnadstropnih apartmajev z obvezno antično ograjo ali, še huje, štirikapno streho. Tudi novogradnje bolj ali manj sledijo avtohtonemu tipu kamnitih hiš, med katerimi je vedno več obnovljenih in spremenjenih v počitniške rezidence lastnikov oziroma apartmaje, ki jih je mogoče po zelo ugodnih cenah tudi najeti.
Kamnite hiše in tlakovane ulice
Zlarin je bil nekoč znan kot otok koral, danes sta na njem le dve prodajalni z nakitom iz rdečih, črnih, rožnatih in belih koral ter muzej. Da je otok v davnih časih res živel na plečih rdečih ‘grmičkov’, priča tudi film Koralna princesa, ki so ga leta 1937 tam posneli Nemci.
Fotografije: Petra Windschnurer, turistična skupnost Zlarin, konoba Prslika
