Bila sem na nastopu nove glasbene zvezdnice, hrana je bila več kot odlična, potem so še malo zaplesali, ah, ja, skoraj bi pozabila, predstavili so novo kremo.
Tokratno zgodbo ne bom posvetila modnim trendom, ne lepotnim novostim, posvečam jo (z dobrim namenom) vsem, ki lepotne novosti in modne novičke v Sloveniji servirajo meni.
Potovala sem več kot tisoč kilometrov daleč (in to z vlakom, saj se v letalo spravim malokrat), da bi me zjutraj, potem ko sem prejšnji večer na krožniku dobila goloba, lahko odpeljali na njivo. Na njivi na moje presenečenje niso ne plesali, glasu ni izpustila nobena šansonjerka, pa tudi stand-up komik me ni prepričeval, da gredo škornji in jasminovo cvetje letos povsem dobro vkup. Obisk njive z najbolj znanim provansalskim cvetjem in pozneje destilarne, kjer mi je uspelo intervjuvati legendarnega parfumerja, je bilo vse, kar so za tisti dan pripravili pri Chanelu. Bilo je popolno. Naslednjič sem jo z avtom mahnila 400 kilometrov stran, da bi se lahko zvečer udeležila odprtja trgovine, zopet brez plesne točke, tombole, pevskih vložkov, vraga, na vabilo niso napisali niti, da dobim darilce. Le kateri ‘dolgočasnež’ si je zamislil takšno odprtje? Oprostite, ampak meni je bila nadvse všeč. Zakaj? Zato, ker sem imela možnost videti to, po kar sem prišla, izjemno trgovino, ki je bila delo svetovno znanega arhitekta in konceptualnega umetnika, naslednji dan pa sem si lahko brez predhodne pompozne najave izbrala lep kos nakita in odšla domov. Vse to, da bi lahko v nato v samo 250 kilometrov oddaljenem kraju sočustvovala z novinarko, ki je v ta namen celo preletela Atlantik in vse kar je dobila, je bila modna revija v Fabriki. Niti skupinskega ploskanja ob poskočnih ritmih brhke pevke na pobudo moderatorjev ni užila. Šala. Ženska je povsem uživala v predstavitvi in že naslednji dan spisala več kot odličen in strokoven članek o dogodku.
O tem, da so modne revije v Sloveniji (razen tednov mode) nekaj povsem drugega kot v tujini, sem že pisala. So večerni dogodki, ki naj bi obiskovalce vsaj tako zabavali kot obisk kinematografov, gledališča ali Stožic z eno od spektakularnih predstav. Z leti se ni spremenilo nič, le še več ‘krame’ so prilepili zraven. Že zdavnaj sem obupala in sprejela igro, ki jo konec koncev tudi bolje razumem. Na dogodkih sedim skupaj s slovensko estrado, direktorji, sponzorji, slavnimi kuharji, radijskimi voditelji in prijateljico, za katere vem, da jim je po tretjem sprehodu mičnih gospodičen mode povsem dovolj in bi raje srkali pivo in gledali nogometno tekmo. Seveda potrebujemo spremljevalni program, konec koncev se vsak ‘dober’ TV-šov začne s plesno točko.
Dogodki, predstavitve in odprtja, ki naj bi bili za malenkost bolj strokovno obarvani, pa so nekaj, nad čimer še nisem obupala. Naj vržem kost? Prejšnji mesec me je kolegica, potem ko sva stavili, ali bodo na odprtju trgovine plesali ali peli, izzvala, naj o tem napišem prispevek: ‘Pa saj si bila na kar nekaj podobnih dogodkih v tujini, seveda veš, kako se temu streže?’ V pisanje sem se spustila s tveganjem, da bom na koncu upravičeno delovala ljudomrzna in zdolgočasena novinarka, ki se za vrečko presenečenja ni pripravljena cmokati, se smehljati in izpustiti dušo s hvaljenjem. Zadnjič sva se z urednico Elle, Barbaro Sekirnik, ob še enem vabilu, ki naju je poskušal zvabiti na poznovečerni dogodek z vnaprej obljubljeno darilno vrečko, zelo resno pogovarjali, ali bi si dali natisniti majico s pikogramom No goodie bag, please. Da se razumemo z darilci, ki jih dobimo na predstavitvah ni nič narobe, zdi pa se mi skrajno ponižujoče, da se goste nabira na podlagi darilnih vrečk. Na predstavitev bom prišla, če bom imela čas, če me zanima predstavljena novost in če jo seveda lahko predstavim v mediju za katerega pišem in prav gotovo ne zaradi vrečke. Vprašam vas torej, zakaj moram na novinarski konferenci, še enkrat ponavljam, na novinarski konferenci, čakati ‘zvezdnico’, ki je tja prišla, ker je pač zvezdnica, in bo gotovo dobila zastonj dežnik z logotipom gostitelja, no, če nič drugega, bo pajsnila vsaj kak kanapejček. Vse bi ji oprostila, če bi svoj obisk mastno zaračunala (tako se dela biznis). Na Hrvaškem so se naučili in zavoljo časa novinarje in urednike na predstavitev povabijo ločeno od zvezdnikov, ki pridejo blagovno znamko podpreti zvečer, kot se za to spodobi. Adrema povabljencev je še ena šibka točka, za katero upam, da se bo slej ko prej uredila. Če vam samo omenim, da dobim povabilo tako na predstavitev nove dišave kot tudi na testno vožnjo z novo kosilnico in seveda še vse vmes. Na lepotnih dogodkih potem nazdravljam in se družim z novinarji, ki so že zdavnaj presedlali z lepotnega uredništva na zunanjo politiko, in da ne omenjam najhitreje rastoče ‘gospodarske’ panoge v Sloveniji, z ljubiteljskimi blogerji. V Sloveniji imamo nekaj profesionalnih blogerjev, katerih prispevki so tako strokovno in vizualno nadvse konkurenčni tiskanim medijem, medtem ko za prej omenjeno ljubiteljsko skupino velja sledeče– pripravite dva hvalisava prispevka v zameno za kremo in že ste na konju, ki vas bo vse do trenutka, ko ne boste zahtevali plačila za objavo, hranil z izdelki in koval v zvezde. Upam, da bodo med kvaliteto in kvantiteto uspeli prepoznati tudi gostitelji in snovalci dogodkov. In zdaj končno do plesnih točk, glasbenih vložkov in komičnih mini predstav, ki trenutno ‘bogatijo’ novinarske predstavitve lepotnega in modnega žanra. Nikoli ne bom pozabila izraza mojega otroka, ko je moral, da bi se dokopal do jabolka, odstraniti deset pozlačenih papirjev, da bi na koncu vseeno pojedel – samo jabolko. Enako je pri odprtju nove modne trgovine. Želim si ogledati ponudbo, arhitekturno rešitev v prostoru, cenovno politiko, vse preostalo je balast oziroma je vse tisto prvo povsem dovolj. S tem mi sporočate le nekaj, in sicer, da v izdelek, prostor in blagovno znamko ne verjamete dovolj, da je dolgočasen/-a in je treba zraven prilepiti še plesno točko in z njo pocrkljati zehajoče povabljence. Če bi hotela v gledališče, bi odšla v gledališče. Predstavljajte si, da bi na novinarski konferenci, ki predstavlja nova dognanja o klimatskih spremembah, še malo zapeli in spustili dve ‘smešni’. Pa to je čista zabava, le zakaj me niso povabili!
Ne maram niti, kadar me zavajajo ter s prebrisanimi besednimi zvezami zvabijo na dogodek, za katerega se na koncu izkaže, da je povsem nekaj drugega, kot sem pričakovala. Nisem edina! Nedavno mi je o tem potožilo kar nekaj soudeležencev. Ali ko mi znova na predstavitvi o superučinku kreme proti staranju razlaga dekle, ki jih očitno ni dopolnila niti petindvajset, samo zato, ker je trenutno ‘in’. Ploskam iz vljudnosti.
Za konec naj dodam samo še to: Dogodki, katerih glavni namen je o novostih obvestiti stroko in konec koncev tudi zvezdnike, so nekaj povsem drugega kot dogodki, ki imajo družabni namen. Jih razlikujete?
