NAROBE SVET

Bila sem na nastopu nove glasbene zvezdnice, hrana je bila več kot odlična, potem so še malo zaplesali, ah, ja, skoraj bi pozabila, predstavili so novo kremo.

 

Tokratno zgodbo ne bom posvetila modnim trendom, ne lepotnim novostim, posvečam jo (z dobrim namenom) vsem, ki lepotne novosti in modne novičke v Sloveniji servirajo meni.

Potovala sem več kot tisoč kilometrov daleč (in to z vlakom, saj se v letalo spravim malokrat), da bi me zjutraj, potem ko sem prejšnji večer na krožniku dobila goloba, lahko odpeljali na njivo. Na njivi na moje presenečenje niso ne plesali, glasu ni izpustila nobena šansonjerka, pa tudi stand-up komik me ni prepričeval, da gredo škornji in jasminovo cvetje letos povsem dobro vkup.  Obisk njive z najbolj znanim provansalskim cvetjem in pozneje destilarne, kjer mi je uspelo intervjuvati legendarnega parfumerja, je bilo vse, kar so za tisti dan pripravili pri Chanelu. Bilo je popolno. Naslednjič sem jo z avtom mahnila 400 kilometrov stran, da bi se lahko zvečer udeležila odprtja trgovine, zopet brez plesne točke, tombole, pevskih vložkov, vraga, na vabilo niso napisali niti, da dobim darilce. Le kateri ‘dolgočasnež’ si je zamislil takšno odprtje? Oprostite, ampak meni je bila nadvse všeč. Zakaj? Zato, ker sem imela možnost videti to, po kar sem prišla, izjemno trgovino, ki je bila delo svetovno znanega arhitekta in konceptualnega umetnika, naslednji dan pa sem si lahko brez predhodne pompozne najave izbrala lep kos nakita in odšla domov. Vse to, da bi lahko v nato v samo 250 kilometrov oddaljenem kraju sočustvovala z novinarko, ki je v ta namen celo preletela Atlantik in vse kar je dobila, je bila modna revija v Fabriki. Niti skupinskega ploskanja ob poskočnih ritmih brhke pevke na pobudo moderatorjev ni užila. Šala. Ženska je povsem uživala v predstavitvi in že naslednji dan spisala več kot odličen in strokoven članek o dogodku.

O tem, da so modne revije v Sloveniji (razen tednov mode) nekaj povsem drugega kot v tujini, sem že pisala. So večerni dogodki, ki naj bi obiskovalce vsaj tako zabavali kot obisk kinematografov, gledališča ali Stožic z eno od spektakularnih predstav. Z leti se ni spremenilo nič, le še več ‘krame’ so prilepili zraven. Že zdavnaj sem obupala in sprejela igro, ki jo konec koncev tudi bolje razumem. Na dogodkih sedim skupaj s slovensko estrado, direktorji, sponzorji, slavnimi kuharji, radijskimi voditelji in prijateljico, za katere vem, da jim je po tretjem sprehodu mičnih gospodičen mode povsem dovolj in bi raje srkali pivo in gledali nogometno tekmo. Seveda potrebujemo spremljevalni program, konec koncev se vsak ‘dober’ TV-šov začne s plesno točko.

Dogodki, predstavitve in odprtja, ki naj bi bili za malenkost bolj strokovno obarvani, pa so nekaj, nad čimer še nisem obupala. Naj vržem kost? Prejšnji mesec me je kolegica, potem ko sva stavili, ali bodo na odprtju trgovine plesali ali peli, izzvala, naj o tem napišem prispevek: ‘Pa saj si bila na kar nekaj podobnih dogodkih v tujini, seveda veš, kako se temu streže?’ V pisanje sem se spustila s tveganjem, da bom na koncu upravičeno delovala ljudomrzna in zdolgočasena novinarka, ki se za vrečko presenečenja ni pripravljena cmokati, se smehljati in izpustiti dušo s hvaljenjem. Zadnjič sva se z urednico Elle, Barbaro Sekirnik, ob še enem vabilu, ki naju je poskušal zvabiti na poznovečerni dogodek z vnaprej obljubljeno darilno vrečko, zelo resno pogovarjali, ali bi si dali natisniti majico s pikogramom No goodie bag, please. Da se razumemo z darilci, ki jih dobimo na predstavitvah ni nič narobe, zdi pa se mi skrajno ponižujoče, da se goste nabira na podlagi darilnih vrečk. Na predstavitev bom prišla, če bom imela čas, če me zanima predstavljena novost in če jo seveda lahko predstavim v mediju za katerega pišem in prav gotovo ne zaradi vrečke. Vprašam vas torej, zakaj moram na novinarski konferenci, še enkrat ponavljam, na novinarski konferenci, čakati ‘zvezdnico’, ki je tja prišla, ker je pač zvezdnica, in bo gotovo dobila zastonj dežnik z logotipom gostitelja, no, če nič drugega, bo pajsnila vsaj kak kanapejček. Vse bi ji oprostila, če bi svoj obisk mastno zaračunala (tako se dela biznis). Na Hrvaškem so se naučili in zavoljo časa novinarje in urednike na predstavitev povabijo ločeno od zvezdnikov, ki pridejo blagovno znamko podpreti zvečer, kot se za to spodobi. Adrema povabljencev je še ena šibka točka, za katero upam, da se bo slej ko prej uredila. Če vam samo omenim, da dobim povabilo tako na predstavitev nove dišave kot tudi na testno vožnjo z novo kosilnico in seveda še vse vmes. Na lepotnih dogodkih potem nazdravljam in se družim z novinarji, ki so že zdavnaj presedlali z lepotnega uredništva na zunanjo politiko, in da ne omenjam najhitreje rastoče ‘gospodarske’ panoge v Sloveniji, z ljubiteljskimi blogerji. V Sloveniji imamo nekaj profesionalnih blogerjev,  katerih prispevki so tako strokovno in vizualno nadvse konkurenčni tiskanim medijem, medtem  ko za prej omenjeno ljubiteljsko skupino velja sledeče– pripravite dva hvalisava prispevka v zameno za kremo in že ste na konju, ki vas bo vse do trenutka, ko ne boste zahtevali plačila za objavo, hranil z izdelki in koval v zvezde. Upam, da bodo med kvaliteto in kvantiteto uspeli prepoznati tudi gostitelji in snovalci dogodkov. In zdaj končno do plesnih točk, glasbenih vložkov in komičnih mini predstav, ki trenutno ‘bogatijo’ novinarske predstavitve lepotnega in modnega žanra. Nikoli ne bom pozabila izraza mojega otroka, ko je moral, da bi se dokopal do jabolka, odstraniti deset pozlačenih papirjev, da bi na koncu vseeno pojedel – samo jabolko. Enako je pri odprtju nove modne trgovine. Želim si ogledati ponudbo, arhitekturno rešitev v prostoru, cenovno politiko, vse preostalo je balast oziroma je vse tisto prvo povsem dovolj. S tem mi sporočate le nekaj, in sicer, da v izdelek, prostor in blagovno znamko ne verjamete dovolj, da je dolgočasen/-a in je treba zraven prilepiti še plesno točko in z njo pocrkljati zehajoče povabljence. Če bi hotela v gledališče, bi odšla v gledališče. Predstavljajte si, da bi na novinarski konferenci, ki predstavlja nova dognanja o klimatskih spremembah, še malo zapeli in spustili dve ‘smešni’. Pa to je čista zabava, le zakaj me niso povabili!

Ne maram niti, kadar me zavajajo ter s prebrisanimi besednimi zvezami zvabijo na dogodek, za katerega se na koncu izkaže, da je povsem nekaj drugega, kot sem pričakovala. Nisem edina! Nedavno mi je o tem potožilo kar nekaj soudeležencev. Ali ko mi znova na predstavitvi o superučinku kreme proti staranju razlaga dekle, ki jih očitno ni dopolnila niti petindvajset, samo zato, ker je trenutno ‘in’. Ploskam iz vljudnosti.

Za konec naj dodam samo še to: Dogodki, katerih glavni namen je o novostih obvestiti stroko in konec koncev tudi zvezdnike, so nekaj povsem drugega kot dogodki, ki imajo družabni namen. Jih razlikujete?

5 Comments
  • Katja
    april 9, 2016

    Petra, z napisanim se globoko strinjam, saj sem tudi sama okusila nekaj modnih revij v tujini in v teh dneh na družbenih omrežjih redno sledim velikim modnim revijam/urednikom, ki se udeležujejo neverjetno lepih večerij in predstavitev, a vseeno ti moram vrniti žogico.
    Da so slovenske predstavitve postale kot nekakšen šov, ste v veliki meri krivi vi revije/uredniki/novinarji. Organizatorji poskušajo/-mo narediti zgodbo in zabavo, ki bo pritegnila poglede. Ko zapraviš par tisoč evrov za modno revijo, moraš od tega dobiti nekaj medijske pozornosti, ki pa jo od modnih novinarjev le redko dobimo s slovenskimi znamkami, saj je vsaka objava pogojena z nakupom oglasov, za katere mnogo slovenske znamke nimajo denarja, saj se trudijo preživeti. Oblačila Zare, znamke Ikea, Apple in še jih je. Vsi vemo, da ne oglašujejo, a objave imajo. V vsakem modnem mozaiku je 3/4 znamk, ki ne oglašujejo, če dam konkreten primer, rašičinega puloverja ne bo objavljenega. Zato narediš šov, da se bo novica o tem objavila vsaj v rumenih medijih, ker vsi vemo, da Elle ne bo objavil novičke.

    • Petra Windschnurer
      april 9, 2016

      Katja živjo,
      V reviji Elle smo objavili prav vse Rašicine novičke, ki smo jih dobili, le če so bile podprte s primerno, za tisk privlačno in kvalitetno fotografijo. In teh ni bilo malo, hranim vse izvode 🙂 O pr materialu s kar nekaj modnih revij v Sloveniji, ki ga dobimo na uredništvo in je namenjen za objavo pa bi lahko napisala novo zgodbo (deset fotografij s piste, kjer je povsem neprimerna luč ali pa na hojladri postavljena kulisa, ki spominja kot, da so organizatorji revijo zorganizirali v desetih minutah, manekenke, ki po navodilu koreografa fotografom pošiljajo poljube … in kup slavnih v prijateljskih objemih)- žal je vse to bolj primerno kot sama praviš za zelo rumene revije in žal nikakor za Elle, ne nemško, ne srbsko in ne slovensko. Vračam žogico 😉
      Lep dan želim, Petra

      • Katja
        april 9, 2016

        Ok, se opravičujem glede Elle. Moja napaka. Samo slikovito sem želela opisati. Kot sem že prej začela, težko oporekam tvojim besedam v objavi in tudi zdaj v komentarju. Vse drži. Poskušam samo razložiti, zakaj je temu tako. Enostavno podpore s strani modnih urednikov ni čutiti. Čeprav se trudiš, bosta Zara in H&M lažje dobila objavo. Tako pač je! Mnogi modni novinarji se ne trudijo, da bi našli dobro slovensko modno zgodbo ali podprli slovensko tekstilno “industrijo”, če sploh temu lahko še tako rečemo, saj je večino podjetij propadlo. Lažje je iti po čevlje v Humanic ali na spletni strani klikniti desni klik in shrani, kot v modnem mozaiku objaviti slovenski čevelj. In roko na srce, obe veva, da je med novinarji tudi veliko tistih, ki pridejo po vrečko oz. za objavo nekaj želijo v zameno. Vsekakor mi je všeč tvoja objava in všeč mi je debata o tem. Mislim, da je takšna debata primerna tudi za kakšno okroglo mizo na kakšnem FW.
        Ps: za dve slovenski podjetji sem lani spraševala, če se lahko priključita FW. Žal nista bili zaželjeni. Pač znamk nočejo. Samostojna revija pa je veliko dražja in ima manj medijske podpore, zato kakšna luč včasih ni najboljša.

        • Petra Windschnurer
          april 9, 2016

          Katja, pa še kako prav imaš.

  • nina
    april 13, 2016

    Pozdravljeni,

    Kot vedno prispevek, ki ga lahko samo podpišem. Želela bi si da bi to delovalo, ne samo na lepotnih/modnih predstavitvah. Vsakič ko delamo predstavitev mrzlično iščemo darilo za novinarje ki pridejo na predstavitev čisto tretje stvari, iščeš lokacijo ki ni preveč oddaljena in na njej še niso bili zadnjega pol leta, iščeš termin ki niti pod razno ne sme biti petek ( ker bo udeležba polovična) iščeš, iščeš, iščeš….zakaj? Bom odgovorila takole ( resnični pogovor dveh novinarskih kolegov na naši predstavitvi, ki sem ga slučajno ujela). A: ti kaj so pa dajali včeraj na predstavitvi XY? B: niti se ne spomnim kar pomeni da nič pametnega. A: No pol nisem pa nič zamudil… in te pokliče da bo testiral izdelek na katerega se mu ni zdelo vredno niti priti ti pa si ne moreš privoščiti slabega PR ja ,,,.in pa seveda pokliče vsaj še enkrat ker so “mu zadnji hip nekje odpovedali on pa nujno rabi za vikend..) ..
    …. in krog se zaključi….
    Ps. Zapisano ne velja kar na splošno je pa to zelo razširjena praksa… 🙂

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja